KO BOM VELIKA BOM ...
Življenje
teče dalje in marsikatere službe zamenjajo stroji, tehnologija se spreminja.
Bolezni se razvijajo, zato sem se odločila za zdravstveno pot. Rada bi delala v
lekarni, kar zahteva poklic farmacevta.
Pa boste rekli : Kaj za vraga je to?
To je tista gospa, ki vam v lekarni zmeša zdravila in vam kaj priporoča. Plača je dobra (2000 EURBRUTO ). Pa še zdravila bomo vedno rabili. Vedno bomo bolani, pa še bolezni se bodo vedno razvijale in pojavljale nove.
Pa boste rekli : Kaj za vraga je to?
To je tista gospa, ki vam v lekarni zmeša zdravila in vam kaj priporoča. Plača je dobra (2000 EURBRUTO ). Pa še zdravila bomo vedno rabili. Vedno bomo bolani, pa še bolezni se bodo vedno razvijale in pojavljale nove.
Živela
bi lahko v veliki, razkošni hiši. Z veliko moderno kopalnico in z veliko lučkami. Imela bi veliko
dnevno sobo z veliko sivo in usnjeno sedežno ter plazma televizijo. Rada bi
imela tudi veliko, črno-belo moderno kuhinjo. Vse spalnice bi imele vodne
postelje in vgradne omare. Stopnišča bi bila polna lučk različnih barv. Okna v
kopalnici bi bila različnih barv. O užitek. Rada bi imela tudi psa, kameleona
in morda muco.
A pot do tega je dolga. Najprej je treba za 4 leta v gimnazijo, potem za 4 leta na farmacevtsko šolo, kasneje pa še potrebuješ eno leto, da si pol nekakšen tehnolog, ali kako. Da bi še skoraj enkrat toliko hodila v šolo kot zdaj, je čisto out. Pot mi lahko prekriža marsikaj, npr. nov fant, testi, odločitev za novo službo, družinski problemi. Po teh parih letih, če bi že naredila šolo, bi hitro dobila službo. Ker pa farmacevtk primanjkuje, bi verjetno delala zelo dolgo.
Problemi se pojavijo takrat, ko začneš živeti to fantazijo. Veliko časa me ne bi bilo doma. Ne bi imela časa za prijatelje, živali, prosti čas, rekreacijo. To bi verjetno vplivalo tudi na moje otroke, saj ne bi dobili učnih navad in počeli bi, kar se jim zljubi. Ko bom velika, bi seveda rada preživela čas doma, saj se nam otrokom zdi, da ko odrastemo, je to eno doživetje miru in svobode. Rada bi se vstajala pozno popoldne in nato sprehajala psa. Čez dan bi poležavala in jedla kakšno tropsko sadje ob bazenu, si ogledala kakšen film in se s prijateljicami dobivala v kavarni na slaščici ali dveh. Zvečer bi zahajale v kino, ogledale bi si kakšno grozljivko ali pa bi šle v disko. Dnevi bi se ponavljali − le ob ponedeljkih, četrtkih in petkih bi hodila v službo.
A pot do tega je dolga. Najprej je treba za 4 leta v gimnazijo, potem za 4 leta na farmacevtsko šolo, kasneje pa še potrebuješ eno leto, da si pol nekakšen tehnolog, ali kako. Da bi še skoraj enkrat toliko hodila v šolo kot zdaj, je čisto out. Pot mi lahko prekriža marsikaj, npr. nov fant, testi, odločitev za novo službo, družinski problemi. Po teh parih letih, če bi že naredila šolo, bi hitro dobila službo. Ker pa farmacevtk primanjkuje, bi verjetno delala zelo dolgo.
Problemi se pojavijo takrat, ko začneš živeti to fantazijo. Veliko časa me ne bi bilo doma. Ne bi imela časa za prijatelje, živali, prosti čas, rekreacijo. To bi verjetno vplivalo tudi na moje otroke, saj ne bi dobili učnih navad in počeli bi, kar se jim zljubi. Ko bom velika, bi seveda rada preživela čas doma, saj se nam otrokom zdi, da ko odrastemo, je to eno doživetje miru in svobode. Rada bi se vstajala pozno popoldne in nato sprehajala psa. Čez dan bi poležavala in jedla kakšno tropsko sadje ob bazenu, si ogledala kakšen film in se s prijateljicami dobivala v kavarni na slaščici ali dveh. Zvečer bi zahajale v kino, ogledale bi si kakšno grozljivko ali pa bi šle v disko. Dnevi bi se ponavljali − le ob ponedeljkih, četrtkih in petkih bi hodila v službo.
Sanjamo lahko. Nikoli ne bomo izvedeli, kako se bo
razpletlo naše življenje.
